Nezadovoljstvo v vzhodnem bloku je naraščalo. Proti sovjetski prevladi, demokratizaciji in sovjetskemu nadzoru so se zgodili številni politični spori in vstaje nezadovoljnega prebivalstva.
Leta 1948 se je vodstvo Jugoslavije odkrito uprlo sovjetski nadvladi.
V Vzhodni Nemčiji so leta 1953 sovjetske in vzhodnonemške sile zadušile upor gradbenih delavcev, ki je prerasel v protistalinistično vstajo.
Spontani upor na Madžarskem leta 1956, uperjen proti komunistični madžarski vladi in sovjetskim silam, nameščenim na madžarskem ozemlju, je bil krvavo zadušen. Voditelj ljudske vstaje Imre Nagy (izg. Imre Nadž) je bil usmrčen – sovjetski voditelj Hruščov je obsodbo utemeljil kot “nauk za vse druge voditelje v socialističnih državah”.
Golaž komunizem – Janos Kadar je bil komunistični vodja Madžarske od leta 1956 do 1988, ko so oblast prevzeli mlajši reformisti. Njegovo obdobje pogostokrat imenujemo “golaž komunizem” – nekakšna tiha reforma odstopanja od stalinističnih načel, s katero so vzbujali občutek dobrega počutja (“najsrečnejša vojašnica”) in relativno kulturno, politično in gospodarsko svobodo ter človekove pravice znotraj Madžarske komunistične partije.
Najbolj odmevna je bila praška pomlad na Češkoslovaškem leta 1968.
PRAŠKA POMLAD
Na Poljskem je neodvisni, protikomunistični delavski sindikat Solidarnost (ustanovljen 1980 v Gdansku), ki ga je vodil električar v ladjedelnici Lech Walesa, postal resen izzivalec vladajoče partije. Niti uvedba vojaškega režima ni zlomila delavskega upora.
Lech Walesa – Za svojo vlogo pri uveljavljanju pravic delavcev je leta 1983 prejel Nobelovo nagrado za mir, ki jo je prevzela njegova žena, saj se je bal, da ga oblasti ne bodo spustile nazaj v državo, če bo odšel v tujino. Leta 1990 je bil izvoljen za predsednika Poljske.
♦ Naloga 14