Leta 1961 so v Beogradu predsedniki Jugoslavije, Egipta in Indije ustanovili Gibanje neuvrščenih na osnovi načel iz konference v Bandungu, 1955.
Najvplivnejši predsedniki Gibanja neuvrščenih – Džavaharlal Nehru (Indija), Kwame Nkrumah (Gana), Gamal Abdel Naser (Egipt), Ahmed Sukarno (Indonezija) in Josip Broz Tito (Jugoslavija).
Gibanje je nastalo po razpadu kolonialnega sistema, ko so si novonastale države prizadevale vzpostaviti suverenost v času, ko je bila hladna vojna na vrhuncu. Gibanje, neuvrščeno ne v vzhodni in ne v zahodni blok, je odigralo pomembno vlogo
- pri dekolonizaciji držav,
- s skupnim nastopom pa so vplivale na politiko OZN in
- posredno pripomogle k zagotavljanju svetovnega miru z osrednjim sloganom “Miroljubne koeksistence” (sobivanja).
Gibanje, v katerega je bilo včlanjenih preko 100 svetovnih držav, je konec 80. let izgubilo vpliv in je počasi zamrlo, čeprav še vedno nudi okvir sodelovanja gospodarsko manj razvitih držav.
Številne svetovne kolonije so se po II. svetovni vojni osamosvojile. Proces odpravljanja kolonializma imenujemo dekolonizacija. Nove države za uspešno samostojno politično, gospodarsko in družbeno življenje največkrat niso imele kapitala, tehnologije, strokovnjakov, znanja. Srečevale so se s številnimi problemi (državljanske vojne, državni udari, korupcija, zadolževanje, pomanjkljiva infrastruktura). Za pomoč prosijo razvite države, na katere so bile navezane še iz kolonialnih časov. Nekdanje kolonialne velesile jim sicer pomagajo, ampak ne zastonj. Novonastale države so posredno zopet odvisne od velesil, multinacionalk. Proces imenujemo neokolonializem.
♦ Naloga 7